STVARI SVETA (prevedel Gašper Malej, Aleph Ljubljana, 2006)
ISBN 961-6036-76-9
( www.ljudmila.org/litcenter )

 

 

 

STVARI SVETA

Prevedel Gašper Malej

 

I .
V odhajanju

 

V r n i t e v
Ideja, ki nenadno
poblisne, večerna
pomisel, o sebi,
ki se končno vrnem,
in spet vzpostavljenem
stiku,
o tesnobi, ki popusti,
ko za mano ključ
se zavrti
v vratih.

 

P r e d o d ho d om
Vsakokrat
tik pred odhodom
odsotnost razlogov,
ničevi vzroki
za sleherno potovanje,
dvom in želja
ostati doma,
strah pred kdove
kakšnimi razpleti
in da se ne bi znal
vrniti.
Sanje …
načrt,
ki najpopolnejši
se zdi:
kar ležati v postelji
zaprtih oči.

 

P r o t i s t r up
Med odpravljanjem
se vzpostavi distanca
upošteva kot
prepuščanja tokovom
v praznini
nedoločni odklon
pa izmet …
Nepredvidljivemu
ki h gibanju spada
razum nalaga
protistrup ravnih črt:
urnike roke tire.
Proti tveganjem
ki neznano jih prinaša.

 

I lu z i j a
Ko bi dalo se storiti,
kot da skozi okence
med vožnjo z vlakom
opazuješ
niz stvari
in ljudi,
drsečih po tekočem traku,
vsrkanih tja v daljavo.
Vem, iluzija,
da se nas komaj dotakne,
in ja, povleče vase,
a le toliko, da
radovednosti ne jemlje
distance. Tok
vode, pesek,
ki med prsti polzi.
Kot da opazuješ
križev pot stoletij
in žrtev zgodovine,
življenje Grkov ali Rimljanov,
a nt i č n i h l j ud i .

 

Pe r s p e k t i v a
Ravno grede
lahko doumeš,
kako obrača se
perspektiva.
Mirujoč
se docela izmika,
da je ta zadeva
relativna in pika.
Naprej in nazaj …
sem in tja … bolj ali manj,
orientiraš se po tistem,
kar te obdaja.
Gibanje
vzpostavlja odnos
do stvari;
daljne naredi
pričujoče,
bližnje pa brž
na razpolago da.

 

P r e s e č i š č e
Zgodi se mimo načrtov
zaradi nepreštevne
vsote
sil v igri,
presenečenje možnost
drugačnega toka,
spust iz bolj oddaljenih
prostorij,
presečišče
v isti točki.
A nikoli ni
časa ali poti
da bi izmenjali
vsaj kakšno besedo.

 

Od k r i t j e
Potem se končno
premaknem,
navzlic
skušnjavi, da bi se zadržal
v bližnjih predelih,
kjer mi je znano na očeh.
Sicer pa odhajam
le zato, da bi se vrnil.
Še sam ne vem,
kaj šteje
in me prepričuje,
katera misel …
zanesljiv uvid,
nekakšen šesti čut,
ki me spodbuja,
v preblisku zavest
o paradoksalnem
odkritju,
naj se pač izgubi,
kdor res najti se
želi.

 

P r e s k u s
Dolgo stojimo že,
izven postaje,
v polnem in dušljivem
vagonu:
vpitje prerivanje in smrad
v gneči.
Če nič drugega,
je to preskus …
na prizorišču ponazarja,
funkcijo termometra,
meritvenega privida
opravlja.
Ja, izpričuje,
čeprav le
kot vzorec šteje,
negibno in blodno
stanje
vse naše dežele.

 

V p r e s l e d k i h
Prešine me iznenada,
v predoru,
ki nima konca,
v mrtvem zraku,
ki grlo ščegeta.
Vsakič,
ko sem že skozi.
In ne, ni vredno,
da bi se spominjal,
da bi kdaj predvidel.
Tolčem po zidu
in tamkaj,
sredi slepe,
vselej iste poti,
ki drži zrcalo
eni mojih preoblek,
se zavem, kaj se je zgodilo,
da nekaj me je nazadnje
in čisto proti moji volji
spremenilo.

 

Obs e d e no s t
V noči pred odhodom
se zbudim, prepričan,
da nisem se zbudil,
da je čas minil
in zvok budilke
sem preslišal,
da vlak sem zamudil
in zaman bi ga še čakal.
Sanjal pa sem
da nekoč sem se odpravil
naletel na vlak
ki ga ni bilo na voznem redu
in nagonsko izstopil
na nezaželenem kraju
prepoznal sem ga
po njegovi postaji
čeprav je imela
razlezen obris
od prekrivanja
mnogih postaj
luči in letnih časov.
In bal sem se
da nisem prispel.

 

Od ho d i
Kolikokrat
sem odšel
ob rani uri ali
v trdi temi,
in pogosto nerad
kljubovaje končal
z glavo
na pragu vrnitve.
Če bi lahko sešteli
enega za drugim
vse kurze
in jim dodali cilje,
list za listom,
kako dolga veriga
prepuščanja tokovom,
kako pošasten zaris
razdalje
bi se kot vsota zložil
na papirjih …
vnovič potrdil
tisto obsodbo,
ki ji ne ubežimo,
in razkril,
da ne napredujemo
niti za pedenj,
bolj ko se premikamo,
manj najdemo,
ne prispemo prav
nikamor.

 

R a z o d e t j e
Vagon se je zganil,
pomaknil s postaje
v upočasnjenem ritmu,
ki vabi, da se nagneš
skozi okence,
dokler v polnosti
ne občutiš,
da si krenil na pot.
In zatem iz središča,
na ovinku, s cviljenjem
zavore, glava
in, glejte, rep vlaka
onstran šipe. Tako človek
ugotovi, da ga življenje,
puščeno za hrbtom,
prehiti.

 

P r i z o r i z v o ž nj e
Ko med vožnjo
se spuščamo
in upočasnimo,
je opaziti kakšen interier:
razmetana postelja, kopalnica
in kuhinja.
Mačka in vrč,
pri tleh.
Nekdo se skuša
izmakniti in
brž leže
na kavč, z visoko
iztegnjeno roko,
s prazno pestjo.
Senca med sencami,
ki z odra bežijo,
ko vlak potegne
in odpelje mimo.

 

V n o č
Piš, ki veje
nad vsemi stvarmi,
kondenz
razkrajajočih se
sap in snovi,
dih smrti
zastaja
in počasi, vlažno
vzhaja.
V kupejih
zarošene šipe
in tesno zaprta
vrata.
V slepi predor
v globeli …
med vožnjo
drvimo v noč.

 

P o s t a j a
Siva in zasvinjana
s papirji
ogorki in pljunki
s pločevinkami,
okrušeni ogli
z obeh strani
omet odpada
vsi nadstreški
so upognjeni
asfalt na peronu
razjeden.
Z gostim in zrnatim
vonjem,
po zaprtem
tudi zunaj,
po železu in vagonih.
Negibna, mračna, gluha,
                     ko
je polna ali prazna
v vročini ali mrazu
nič se je ne dotakne.
Postaja …
ampak na srečo
ponavadi in ne glede
na razloge
le prehodna kratka
etapa ki jo prevoziš
mimogrede.

 

Na k o ž i
Nemara sem jo občutil
vselej enako,
nikoli ni bila
abstrakten pojem,
temveč znamenje
na koži,
        postala je
stvarno dejanje,
ki me naskakuje
in izbrisuje,
boleča ureznina
delec odstranjen
in ves izrabljen
opilek
in puncti loco
neznatna krajšava.
Kot kaže, na to
vpliva moja narava …
a preizkušam jo
v odhajanju,
ki bolj ali manj
kot umiranje se zdi.

 

Ob z o r i
Hotelske sobe,
ki jih zapuščaš, ko se dani,
z olajšanjem,
v naglici zaradi vlaka:
razmetane postelje,
nedomačne kopalnice.
Izstopaš in vstopaš,
bremenijo te
nerazrešene stvari,
potešena pričakovanja,
sčasoma
bolj in bolj izgubljena
sredi vsega,
kar ti, kot je čutiti,
ne pripada
in ti morda nikoli ni.
V uri obstrancev,
ki jih brez ciljev
in urnikov pušča
gibanje življenja.
Postaje in bifeji,
prostori izmenjave
sredi praznine:
vsakič
tako omamljen,
pahnjen
med ljudi,
dokler
se več ne meniš,
kaj se godi.

 

S amot a
Vsakič
se sam znajdem
na kraju, kamor ne spadam,
tujec med ljudmi,
gibljem se
brez pameti
in nikjer nobene niti
na katero bi navezal
svojo zgodbo
nenadoma brez mreže
tokovom sem prepuščen.
In vendar
izpijem grenčico
čisto do dna
bolj obupan in izgubljen
sredi življenjske praznine
tavajoč po svetu
izkoreninjen in oslabljen
tačas naplavljen na gladino
spet postavljen na noge
ja, kot od mrtvih obujen.

 

 

I I .
Nauk zgodbe

 

V z a č e t k u
Ukrivljeno znamenje
počez s svinčnikom
v gibanju in kakor povlečeno
čisto z dna
puščeno naj vzhaja …
Dokler se je še dalo
govoriti brez cilja
in podton ni vseboval
izraženega ali pritajenega
nikakor ne skritega
namena
da se zgrne nate
kdove kakšno mnenje
o stvareh
življenja in sveta.

 

Up o r
Močno brcaš
in vse mečeš stran.
Gledaš me
nekako namigujoč
grajaš
zaradi hudih domnevnih krivic
ki si jih utrpela.
Kriv sem.
Živo nezadovoljstvo
rana: ≫No,≪
praviš in me obtožuješ
s prstom, ≫vidiš,
da si hudoben.≪ Nič
te ne more prepričati.
Izhajaš, kot vselej,
ko začenja se življenje,
iz logike, ki je parcialna,
gibljiva in končna.

 

S t r a h
Razumem,
da te je zajel dvom
in bi kar zbežala
ter si poiskala pomoč.
Kako je možno,
da je mrtva
živa stvar?
≫Jaz bom
tudi umrla …≪
S težavo
sprejmeš,
odganjaš to spoznanje.
Prikazen, ki jo
zadržuješ za vrati,
hladen veter
strah pred neznanim
nema muka:
≫Ne bo več moje,
kar čutim …≪

 

Mr a k
Tudi meni se je
kot že mnogim
zgodilo:
biti prikrajšan
za neposredno
podporo luči,
groza pred divjimi možmi
čarovnicami in pošastmi
ki se všije
v rob postelje.
Gluhi mrak
ki bremeni in pada
od očesa proti grlu
nad srcem obleži,
porušeni so jezovi
ko pomislim
da si sama in brez zaščite
zapuščena ko se znoči.

 

Namen
Sama s sabo govoriš,
da bi te slišal:
sporočilo, preusmerjeno
od tvojega obzorja k mojemu.
Kot bi strmela
v fotografijo,
da bi se še bolj izostrila.
In sploh se mi ne izmaknejo
uprizorjeni objekt
tekoče gibanje
očarljivost plesa.
Medtem poslušam
tvoje besede,
pri sebi izrečene zame.
Negotovi most so,
ki si ga razpela
prek praznine.
Nagnem se,
izgubim ravnotežje,
padem in plavam.

 

Domi š l j i j a
Naj te nikar ne sliši
on,
ta zdelani in stokajoči
odrasli,
ko toliko govoriš
o domišljiji.
Umišljanje
ga konec koncev plaši:
naj tega ne jemlje
kot žalitev,
atentat na resničnost
ali dejanje, s katerim
obsodiš ves svet,
njegov, in način,
kako družba živi.

 

P r e d s o b e
Koliko vhodov
preddverij naslonjačev
čakalnic
in drugi, previdni
ali prevejani, grejo
naprej, mi pa ostajamo
tam, pridni in zbegani,
v predsobi sveta.
Koliko zaprtih vrat,
zaloputnjenih ali pridržanih …
vstopov in izstopov
brez rešitve.
Koliko vrst
zahtevkov in vlog,
da bi končno nam
bilo priznano
zgolj tisto,
kar nam gre.

 

S p o z n a n j e
Z dvomom,
ki te skuša
vsakič, ko kdo
ti zagotavlja
in prisega, ja, domišlja si,
da je prisoten
zase in za ves svet …
Ampak s tabo
bom odkrit. Ne,
zdaj se ne skrivam
za skrajno vrednostjo,
vselej navidezno
v svoji meri.
Tebi priznam:
povem, da nič
zares me ne plaši,
a na dnu srca
strah poznam.

 

Gr o z a
Tisti ki vzamejo si
življenje
a ne zato da ga rešijo
drugim
marveč s tem
jih vpletajo
v lastno pogubo
so pristno znamenje
groze:
obdolženci
ki jim ni več
usojena
pomilostitev
sami se obsodijo
še huje kot na smrt,
zgubljeni in obupani
izbrisala jih je
lastna ideja
v zlo vladarico prenarejena
saj zrcalo
ljubezni
klanja ne dopusti.

 

Ob i l j e
Govorim o sebi
in drugih
ki jih je življenje
kot mene privedlo
do zvečine
nezaželenih
ciljev,
kako zaprti
v neki sobi premlevamo
očitno resnico
stvari in delov
ki jih razodeva senca,
o tem kako smo iz obilja
postali požrešni.
In ne pozabi:
nič bolj od pohlepa
ne povzroči
da človek greši.

 

I z k u š n j a
Česa me je naučila
izkušnja?
Da je vsakdo,
čeprav je videti drugače,
stvaritelj lastne usode,
in da stvari, če jih
prikličeš, lahko pridejo,
potem pa jih sploh
ne moreš umakniti
s svoje poti.
In kako se izteče?
Če še nisi, namreč
zares postaneš
tisto, kar
si želiš postati.
Pa se pokesaš,
ko ostajaš ujetnik
denarja in uspeha
neke kariere.
Samo breme, ki te zavaja
in tišči pod vodo.
Kakorkoli,
med potjo
se vsaj včasih
odreci trdnosti sveta,
in ne pozabi
si tačas odpreti
vrat do skrivnosti
življenja in smrti.

 

Domi š l j a nj e
Dokler si boš domišljala,
da z razumom lahko
obvladuješ
vsa čustva,
boš o ljubezni
še imela predstavo,
da je nadležna,
prej popuščanju namenjena
priložnost,
eden ničevih učinkov,
ki jih srce vsili glavi,
izčrpen portret
vseh šibkosti …
In ne boš mogla
zares potopiti
svojih rok
v pravo življenje
in praznika užiti,
ki s takšnim razkošjem
se kiti.

 

O č i t no s t
Vse, kar je
preveč izpostavljeno,
ni prida zanimivo:
očitnost,
ki te slepi
in ti preprečuje
videti
bistvene
plati.
Ostalo,
čeprav je veliko,
sploh ne šteje.
V skrivnostnem
in pritajenem,
nikoli na očeh,
je gibalo življenja,
iskanje
in odkrivanje,
tisto, kar osvojiš.

 

K r a l j e s t v o s e nc e
Perverzen užitek je,
če kupuješ ljubezen
in hitiš,
da zase jo potrošiš …
Ampak tudi
z nekom, ki pričakuje,
da bo kupljen,
je to slep in gluh
način, da kot odvečen
tiran napreduješ
po mrtvem ozemlju:
kraljestvu sence,
ki te razlasti
samega sebe,
da postaneš negiben
in surov v noči.
Ljubezen, ki jo daješ
in ti je darovana
iz globine,
te edina lahko reši
pred strahovi sveta.

 

R e k a
Veš, da reka
je pač reka:
teče in te nosi,
kamor te želi
nositi,
ne da bi kdaj
jo mogla zajeziti.
S tovariši vred
si to zaznala
in ti je v uteho,
saj se zavedaš zla,
ki vas obdaja:
dorasla in
rahlo brezbrižna
glede nevarnosti
na poti.
A bolje je tako,
tam v brlogu
tvojega srca
te mrak
in iluzija varujeta,
kamorkoli greš.
Prej ali slej
pa izbruhne
pomlad,
ki kot deroča reka
poplavi vse naokoli
in te s seboj
odnese, v ljubezen.

 

Od k r i t j e
Nenadoma sem doumel,
da, proti pričakovanju,
kot sin ne bom več
prestolonaslednik skoraj
brezmejnega kraljestva,
od matere na vekomaj
prejetega kot jamstvo,
in da sem postal
opora in zaščitnik,
jaz, tvoj oče,
zdaj že na tem,
da služim ti za mero
pa celo kot
kazalec smeri …
in še močneje
me je pretreslo
ker tega nisem hotel
nesporno dejstvo
v katero sploh ne bi verjel
da sem tako uspel
hipoma izbrisati
ves strah ki me pesti.

 

 

I I I .
Ime s tvar I

 

P r s t a n
Vez ki se na svetu
nikdar ne pretrga,
ovija in zapira
v najdragocenejši sporazum
v sveto zavezo
ničevosti
v obel delček
neskončnosti
obljubo in zvestobo
v čarni in barviti
obroček.
Vzvišeno in neupogljivo
ko nemo
prst obdaja,
zlato znamenje
je zdrknilo v počitek:
magnetična moč
pečata
verižna sila
prstana.

 

Oma r a
Hči kaosa
je v njegovih rokah prebavila
zmešnjavo, urejeno
po dobah, letni čas
za letnim časom. Shramba
predmetov, puščenih kot jamstvo.
Neizmerna temačna praznina,
koliba in skrivališče,
si je našla oporo in zaslombo
v nekem zidu ter si po zakoniti
poti izboljšala status,
ošabna kopica je postala
slon, ki v slast so mu laži.
Nekoč sen skrinje,
zdaj kraljestvo moljev.

 

Ko z a r e c
Krhek hladen mrk
zvrhan prosojen:
vir miru in utehe
zaslon in jez pred ničem
negiben posrednik
gladkega prelivanja
sveta. Motna
apnena usedlina
leži na dnu.
Voščilo in dobrodošlica
in najpopolnejše sanje:
sok zvarek napoj.
Okrušen padajoč
razbit na koščke.
Vsebina
ki forme ne zdrži.

 

T a b l a
Nestalno ogledalo
zaslon strahu
kjer izstopa praznina.
Puščico požene
v gibanje in spolzi vstran
plaha roka.
In svet naleti
na mrežo
odvzet megli
zajet in spet priklican
v poteze s kredo
ki pritiska, praska,
drsa, cvili:
pošast pisave.
Tako iz trde teme
prašna ploskev
na podlagi utrdi
robove stvari.

 

K nj i g a
Spomin in skladišče:
vrelec v srčiki
življenja, zanka
in kavelj, celina
ki krožno s prstom kaže
prepoved in dovoljenje
ljubezen in zavračanje
radost in obžalovanje.
Zrušena zlomljena
ovira v jazu
ki je medtem poletel
na čudežni preprogi.
Konzervirano
bistvo, čisti
destilat, že brez
odpadkov in kosti.
Letalec pa je stopil
v podmornico
in kroži po morju
drobnih črk
ki jih je nit zgodbe
rešila pred tokovi.

 

Oč a l a
Žarometi v megli:
amulet luči
in pripomoček za stik,
vitel in merilo
žarek upanja
ob pogoju da lahko
sežemo malo dlje
razprostremo motne robove
in vsako nepopolno
potezo resničnosti.
Dvigne sidro in odjadra
na odprto očalar
krt. Staro okroglo
steklo, globoko
ogledalo stvari
življenja in sveta

 

V r a t a
Jez razvodni greben
– otok in most –
predor rov prehod
skozi katerega prenikne
k nam ostali svet.
Nevidni nenavadni
šiv
ki ribari po dnu
s tesnobo na trnku
in zagotavlja neokrnjenost.
Dvojna igra:
vhod izhod
strah in zaupanje
postanek in gibanje.
Resnica ki se odpre
in v neznano spet zapre.

 

Og l e d a l o
Jaz na preži
pred seboj
potlačena ovira
in na pravo sled
dogodka speljan.
Toda luknja v ključavnici,
v nesluteno razprta
špranja: naj počiva
na plitvem dnu
globina in v končnem
naj bo brezmejno
nenehno umirajoče
a vsakič znova rojeno.
Predstava, drugačna
od predstavljenega.
V igri identitete
in diference pa
kanec resnice
se izpove ko spoznaš
da znani svet
še zdaleč ni vse kar je.

 

S l o v a r
Register seznam
katalog inventar
vladni minister
kraljica iz kart
zaloga in najdišče
besed v vojaškem redu
cela torta
razrezana in postrežena
po vrsti in hierarhiji
odprta vrata
do pekla in eldorada
rudnik slap
vrelec in rezervoar
nadarjenosti
celina nad vodo
in potopljeno ozemlje
zgoščena sinteza
sistematična kartoteka
vsega stvarstva.

 

 

I V.
Nespečna noč

 

S lug e s v e t a
Zlaganost uma,
temačne pošasti
mišljenja, učinek
odvečnih podob
na srce, večno
zatekanje k virom
ljubezni, senca
resničnega, ki se mu
izogneš brez prave
rešitve. Z le enim
trdnim podatkom, konec
koncev, celo brez napovedi
časa, zapravljenega
za služenje svetu.

 

R ab a l i t o t e
≫Ne biti užaljen,
ko že ne žališ,
a niti trpeti,
čeprav ne uživaš.≪
… pretanjen sofizem,
ni kaj, ampak zakrit
z zavajajočim
sojem litote.
Kar je uničeno,
trpi, toda ne,
tisto, kar uničuje,
ne uživa, ne glede na vse.

 

Uj e t i v snu
Po naravi rojeni
iz telesa smo se
odtrgali in vzleteli,
a padli spet v nemiru
in iz strahu.
Čeprav ga ljubimo,
kakršno je,
ja, življenje.
Iz izkušnje
zavračamo
človeške stvari,
a polagoma se jih
privajamo zreti
nanovo, od daleč,
in z distance
se nam zdijo lepše.
Pripravljeni smo prenašati
sitnosti in mučenja,
grozodejstva in nezgode.
Ujeti v nedotaknjenem
snu, da bi se, kdove kako,
iz tega izvlekli brez škode.

 

Obj e k t m i s l i
Je abstrakcija
in ne dejstvo:
objekt
neke misli
pojem
bolj kot čustvo
zaželeno stanje
po katerem um hlepi
in vendar nepotešeno
izgubljeno še preden
je bilo osvojeno
in torej nikdar užito
(vedno na tem
da bo …) prepričljivo
ali sad blodnje:
čut za ugodje.

 

Č a k a j o č n a d o go d e k
Še neizgovorjeno
ime:
tisto kar med kroženjem
uma se vsakokrat
v celoti ponovi
a nikoli ne zgodi …
med nenehnim sprožanjem
dejanja ki ostaja
(zamotano in razvozlano)
na lastne kavlje
nasajeno.

 

R a do s t i n ž a l o v a nj e
Vžiganje in
ugašanje
(naključno?) življenja
žareča črta
sled ki pušča
za seboj
kar je bilo
ljubljeno ali neljubljeno
vsekakor neznano
radost in žalovanje:
vse je strmoglavilo
v vrč slepote
v naročje teme.
Uvela stopinja
ki pa vtem
v vseh stvareh
spet vzcveti.
Senca in vonj
nič več barva
misel ki jo misli
vrtnica.

 

T a č a s
Skrivni izvor
razpoka
čist vrelec
vir
nekega stremenja
k boljšemu, pozitivnemu.
V tistem kar obstaja
in verjameš da lahko traja
kot živo pa postane
nepremakljivo minulo
stanje. A
tačas je gejzir
boraksno bruhajoč
peneč.

 

P l o v b a
V igri zrcal
sanj in resničnosti,
množeč se
z učinkom zmesi –
koktejl ali frape
zvarek ali eliksir –
so iznašli
in, glej, razkrili
vse živo stvarstvo
v čudaškem izzivu
ustvarili večno pot
iz vsakega hipca,
ocean iz kapljice
preplutega morja
in prekooceanko
iz tiste ladjice
ki si je drznila nanj.

 

S r e č a
Proti tistemu kar se spreminja
in traja brez prestanka
ne velja namera
četudi tankovestna
vsakogar ki na pol poti
zastavi si vprašanje
in negotovo odgovori
da res v zakup vzeta
je zgolj kot celota,
toda sreča
rada se pomeša
z razblinjanjem
sleherne stvari.

 

B u d e n
Buden pričakujem
svet
v trenutku
ko najsamotneje
obstaja
da lažje oprezam za njim
pod razprtim nebom
v vseh njegovih okrožjih
v vetru čistega
raziskovanja
in tako se mi zgodi
da spoznam
skrivnosti obrti
ter zaužijem
in izpijem neštete
sokove in jedi
ki ponuja mi jih
radodarno
in ne pozabi name
še ko ugodje me prevzame.

 

Ko n č no
Iščem te, sem si pravil,
a ne vem, kje bi te našel.
Izmučen sem vztrajal
in pot nadaljeval.
Nespečne noči
negotov sem prestajal,
tačas pa opazoval
z očmi, ki jih je izničila
preveza,
z rokavicami na rokah
tipal,
vlekel niti iz daljave.
In vseeno upal,
a komaj verjel,
da prej ali slej
se mi zgodi,
o čemer sem bral
v zlatih pripovedih
srečnih ljudi.
Koliko kil in let sem izgubil
a končno sem uspel spoznati
da če to si želiš imeti
pač moraš datati
v zameno nič pričakovati
saj le kar si ljubil
je vredno obdržati
tega ti niti s silo
nihče ne more jemati.

 

Ob ž a l o v a n j e
Ostani in se ne skrivaj
zrcalo mojega užaljenega
in goljufivega srca.
Ne zapuščaj me.
Ja, še te prepoznam
in od tebe terjam
najboljše, kar imam.
Tisto sem jaz,
a kot takrat sem bil,
ko postajal sem
star in zlagan:
zmeden nepošten
lažniv.
Čeprav me zmota
bremeni, v preteklost
spet vodijo sledi,
da prispem
na kraj, ki usoja
mi ga davni obet.
In dodam: karkoli
danes pač sem
ali povem
naj tu iz obžalovanja
še tako ugovarjam
ostajam ali si, v bodoče,
prizadevam ostati
človek ki ne neha
iskati.
Česar najti ni mogoče.

 

P o z no
Koliko puščav
sem prehodil …
Nikoli, niti za hip,
se nisem vdal
očitnosti
svoje rane.
Šibak sem se podal,
v dvomu, kam naj merim,
brez pravega cilja
in brez razloga,
a kdo bi mogel
pričakovati,
da črpal bom energijo
iz praznine in bolečine,
in čeprav mi pozno
je bilo dano spoznati
skrivnost ljubezni,
se na moje presenečenje
je okrepila,
doživljenjsko,
bliže smrti me vodila.

 

S l e p i l a
Slepijo te
kot fatamorgane,
iz lažnega razloga
v očeh skovane,
rojijo mimo tebe
v bolj žgoči obliki,
te vabijo
z zvonovi
zapeljivimi,
da bi bil njihov
gospodar …
in tačas so ti napoti,
vlečejo te k tlom
z obsegom, ki ne moreš
ga zajeti v celoti,
mrzlično vzbujajo
potrebo,
da pri sebi jih zadržiš,
a zapustijo te še isti
hip, ko se jih polastiš.
Stvari sveta.

 






  Paolo Ruffilli Mail: paolo.ruffilli@alice.it