|
Paolo Ruffilli se je rodil v mestu Rieti leta 1949, vendar izvira iz Forlìja in od leta 1972 živi v Trevisu. Dolgo let je sodeloval na kulturnih straneh pri dnevnikih »Il Resto del Carlino«, »Il Giornale«, »La Repubblica« in »Il Gazzettino«. Je založniški konzulent.
Dvajset let je delal za milanskega založnika Garzantija, zdaj pa ureja knjižno zbirko o poeziji za beneško založbo Edizioni del Leone.
Avtor romanov in povesti, Preparativi per la partenza (Priprave za odhod), Un'altra vita (Drugačno življenje), L'isola e il sogno (Otok in sanje), gre za mednarodno poznanega pesnika, saj njegovi verzi so prevedeni v nešteto jezikov: Piccola colazione (Zajtrk, Garzanti, 1987 - American Poetry Price); Diario di Normandia (Dnevnik iz Normandije, Amadeus, 1990 - nagrada Montale); Camera oscura (Camera obscura, Garzanti, 1992 - Nagrada Dessì; Nuvole (Oblaki, s fotografijami F. Roiterja, Vianello Libri, 1995); La gioia e il lutto (Radost in žalovanje, Marsilio, 2001 - Prix Européen); Le stanze del cielo (Sobe na nebu, Marsilio, 2008); Affari di cuore (Srčne zadevščine, Einaudi, 2011): in Natura morta (Tihožitje, Nino Aragno Editore, 2012 - Poetry-Philosophy Award), Variazioni sul tema (2014; Viareggio Award).
O njegovem pesništvu so se razpisali znameniti kritiki-esejisti kot je Alberto Asor Rosa,
Luigi Baldacci,
Roland Barthes,
Yves Bonnefoy,
Robert Creeley,
John Deane,
Dario Fo,
Giovanni Giudici,
Alfredo Giuliani,
James Laughlin,
Pier Vincenzo Mengaldo,
Czeslaw Milosz,
Eugenio Montale,
Alvaro Mutis,
Cees Nooteboomes,
Giovanni Raboni,
Vittorio Sereni,
Andrea Zanzotto.
Na poezijo Paolo Ruffi llija so sprva vplivale zgodovinske avantgarde; že v prvih zbirkah jo je zaznamovala intenzivna liricnost, izražena v kratkih ali srednje dolgih (zvecine pet- do sedemzložnih) in sinkopiranih verzih, ki se zablešcijo kot svetlece pušcice in »zarežejo v živo«, bralca ocarajo in obenem spravljajo v stisko, kakor je ob njihovem prebiranju leta 1978 zapisal Roland Barthes. Ruffi lli si – kot pravi sam – prizadeva, da bi »s cimmanj besedami povedal in prikazal kar najvec«; je tipicen »miselni pesnik«, le da se njegovo mišljenje ne razvija kontinuirano, temvec fragmentarno, kot osvobojeno pripovedne logike, v preiskujocem in bolecem zasebnem monologu (kamor obcasno pripusti tudi »zunanje« glasove, vznikle med prikazovanjem), kjer so dogodki, situacije in motivi priklicani z nenehnimi premori, preskoki in prekinitvami, pod strogim nadzorom uma. Zdi se, kot da Ruffi llijev lirski subjekt postavlja resnicnost v oklepaj in iz ozadja, s pretehtano distanco odvraca pozornost od »stvari sveta«,
ki so sicer percipirane v svoji konkretnosti, a se izmikajo cutom, vselej predvsem
metonimije življenja, tesno povezane z refl eksijo o bistvu in usodi pojavov.
Lucidno obvladovanje pesniške snovi pa se druži s podtalnim, na trenutke že kar dramaticnim nemirom; Ruffi llijev verzni ritem delno posnema prozaicni ton, bogatijo pa ga gosto, a na prvi pogled nakljucno posejane rime in aliteracije, ki v avtorjevo programsko odcaranost vnašajo krcevitost in gibcnost. Minimalisticni jezik tako nikakor ne izgublja pomenljive muzikalne razsežnosti; njegova lahkotnost je ucinek in odlika metruma, ki daje prijeten zven tudi najtežavnejšim in najbolj neizgovorljivim vsebinam, jih dela umljive in ocarljive, nikdar pretirano temacne. Po drugi strani pa se Ruffi llijeva upajoca, a nikakor ne tolažeca poezija vešce izogiba tesnobni reduktivnosti vsakdanje komunikacije in vsakršnemu elegicnemu koprnenju po preteklosti; pogosto spleta zgodbe in tako obuja – z najglobljim jazom povezani
– spomin, ki ni »nacin, s katerim se oziramo v preteklost in si skušamo prisvojiti, kar je dokoncno izgubljeno«, temvec pripoved o preteklosti, za katero cutimo, da je »v vsakomur od nas«, da je »to, kar sem bil, in kar so bili drugi pred mano« in kot taka pripomore k izostritvi
uvida v našo današnjo eksistenco. V Stvareh sveta jasno razpoznavamo zavedanje, kako so pesniku dostopne zgolj besede, prešibke, da bi izrazile polnost izmuzljive resnicnosti; a to spoznanje paradoksalno drami in – navkljub prešinjajocim obcutkom negotovosti in zbeganosti – preraja življenjsko energijo: »Uvela stopinja / ki pa vtem / v vseh stvareh / spet vzcveti. / Senca in vonj / nic vec barva / misel ki jo misli / vrtnica.«
|
